Odbojka
 
 
 
 
 
novica
 

Manca Dremelj, trenerka OD Brestanica

objavljeno dne: 17.01.2013

Za razcvet mlade ekipe OD Brestanica je, ob vztrajnih športnih delavcih v društvu, zaslužna predvsem nova trenerka članske ekipe Manca Dremelj, sicer Ljubljančanka, priseljena Krčanka in vse bolj naša – Posavka. Ker je zgovorna Manca po besedah kapetanke ekipe Nike Zupančič nasploh »fantastična« in da se bo dalo od nje kaj pametnega naučiti, vam ob pričetku drugega dela sezone ponujamo možnost, da užijete del tega njenega športnega »fantastičnega« trenutka.
V OD Brestanica je po pretekli sezoni sledila menjava generacije članskih igralk, ki je z brestaniško odbojko pustila globoke sledi na slovenskem odbojkarskem zemljevidu z zmagoslavjem v 3. državni ligi in uspešnim tekmovanjem v drugem kakovostnem državnem razredu v zadnjih dveh sezonah. V društvu so se znašli v težavni situaciji, kako naprej, dobro delo z mladimi v preteklosti pa je kaj hitro ponudilo odgovor. Pametna odločitev vstopa v nižjo 3. člansko odbojkarsko ligo z mlado ekipo, sestavljeno v večini iz srednješolk, je dala zgodbi pozitivno smer.
Kako bi predstavila svojo življenjsko pot?
Prihajam iz Ljubljane. Od malega sem igrala odbojko za Športno društvo Šentvid iz Ljubljane. Pred tem sem dve leti trenirala tudi gimanstiko. Po končani srednji šoli sem vpisala Fakulteto za šport a me je poškodba zaustavila v študiju kot tudi pri igranju odbojke. Mi je pa tako življenje prineslo možnost, da sem postala mlada mamica, kar sem si vedno želela. Imam štiri in dve leti stara Saro in Luko. Z možem, ki dela v slovenski vojski v Ljubljani, živiva v Krškem, se pa nameravam v bodoče še vrniti k študiju na Fakulteto za šport.
Kako je prišlo do povabila za delo v OD Brestanica?
Nekako je do prvega stika z OD Brestanica prišlo preko poznanstev iz rekreacije oz. posredovanja Mance Vaš, bivše igralke v društvu. V Brestanici so iskali novega trenerja, nekako smo se povezali s predsednikom društva g. Tonetom Zakškom, ki me je na koncu tudi povabil k delu v društvu.
Moram priznati, da sem zelo kolebala predvsem zaradi otrok. Težava je bila predvsem v tem, da mož dela v Ljubljani in je tudi zaradi narave dela lahko pogosto odsoten. Smo se pa dogovorili, da me v tem primeru kot tudi v primeru bolezni otrok nadomešča Egon, ki v društvu vadi z mlajšimi selekcijami ali pa delo prepustim Niki, sicer kapetanki ekipe.
Kako si poznala ekipo in kakšna so bila tvoja pričakovanja?
Tone me je seznanil s situacijo v društvu in z dejstvom, da so po pretekli sezoni vse starejše igralke, nosilke igre iz pretekle sezone, zapustile klub ter, da se kar se članske ekipe tiče vse začenja znova. Nisem vedela kaj naj pričakujem, deklet od prej nisem poznala. Iz odbojkarskega vidika sem kasneje sicer videla, da jim po eni strani še dosti manjka, vendar pa so imele po drugi strani tudi veliko znanja, katerega pa se bo dalo še nekaj dodati. S časom smo že in še bomo popravili napake, dekleta pa so v teh kratkih mesecih zelo napredovala.
Kakšnih rezultatov se lahko nadejamo od te ekipe v prihodnje?
V začetku je bil prisoten nekak strah pred člansko ligo, še posebej pri dekletih, saj nismo vedeli česa smo sposobni. Sedaj vidimo, da lahko igramo proti vsakemu nasprotniku. Ta ekipa bi lahko bila po svojih sposobnostih že letos še višje. Naslednjo sezono ob večjih izkušnjah in napredku gotovo startamo na mesta, ki vodijo k napredovanju v drugo ligo.
Z ekipo delaš dosti bolj pogosto kot so bila dekleta vajena. Kako sprejemajo to dekleta?
Treniramo štirikrat v dvorani z žogo plus delo v fitnessu enkrat na teden. Lahko treniramo tudi po dvakrat na dan, počitnic za dekleta ni. To izhaja iz mojih lastnih izkušenj kot igralke tako, da mi je prišlo v navado. Moj odnos do dela je tak, da je potrebno izkoristiti vsako možnost za trening, ki se ponuja. Treningi so letos potekali na različnih lokacijah na atletski stezi pri OŠ v Krškem, na igriščih za odbojko na mivki in v dvorani OŠ v Brestanici, v OŠ Podbočje ter v fitness centru, ki ga vodijo starši ene od igralk, ki nam s tem zelo pomagajo.
Nasploh je tudi v ženskem športu malo trenerk. Pri odbojki je vendarle nekaj drugače. Kako je z »dekletom«, ki vodi dekleta?
Sama sem imela v ŠD Šentvid dva trenerja. S prvim smo se recimo zelo dobro ujele, drugi pa nas nekako ni razumel, ker nas ni poznal. Z igralkami se sicer zelo veliko pogovarjam o tem kaj se dogaja na treningih in tekmah, tudi o občutkih. V začetku so bile vse zelo presenečene, ker tega niso bile navajene. Če se ne pogovarjaš »butnejo ven« stvari, ko je lahko že prepozno. Veliko se pogovarjamo tudi ob zmagah ne le ob porazih. Poskušam jim predstaviti pogled na to kako je, če veliko vlagaš, da se ti tudi ne izzide oz. da je kljub zmagam potrebno odpravljanje napak.
Znana si tudi po tem, da rada »nagradiš« igralke?
Po vsaki tekmi sledi pohvala in graja ne glede na rezultat. Prav tako morajo dekleta vedeti, da je nenehno potrebno nadaljnje delo. Dekleta so tako dokaj redno deležne kakor jih sama imenujem »nagrade« v obliki kratkih šprintov, poskokov na klop, izvajanja blokov, servisov takoj po tekmah... Pri tem pa jih spodbujam k razmišljanju kako se počutijo ob tem. Igralke to zaenkrat kar dobro sprejemajo, ne vem pa ali so se sprijaznile s tem ali pa pač ne upajo nič reči (smeh).
Kaj praviš na podporo iz domačih tribun?
Dekleta so bila sprva zelo skeptična do svojih zmožnosti v članski konkurenci in niso bila pripravljena deliti svojih predstav s starši in navijači, saj so nekako pričakovala, da bodo neuspešne. Staršem so na nek način »prepovedale« obiske na tekmah. Tako sta nas v začetku prišli spodbujat dve čistilki iz OŠ (smeh)... Takrat sem zorganizirala sestanek s starši, malo smo se pomenili v zvezi s podporo na tekmah, ne glede na zmage ali poraze, saj je šlo vendarle za podporo njihovih deklet. Dekleta so nekako sprejela dejstvo, da drugače ne bo šlo, pri tem pa so bili zelo pomembni tudi rezultati, saj so bila dekleta presenečena kako uspešna so lahko tudi v članski konkurenci. Od tedaj imamo zelo številčno in bučno podporo iz tribun kakor je bilo tudi prejšnja leta.
Še zadnje vprašanje se nanaša na letni čas. Kaj je težje? Delati z včasih muhastimi dekleti ali odmetati sneg izpred bloka?
Načeloma mi je težje odmetavati sneg, ker gre za fizični napor, ki ga kar težko prenašam (smeh). Treningi z dekleti so mi ok, predvsem na tekmah pa je pogosto psihično zelo naporno v želji za čimboljšo predstavo.
avtor: Luka Šebek, Posavski Obzornik
 
 
POŠLJI NOVICO